Prebudila sva se v oblačno jutro, kar je nekaj precej redkega v teh krajih. Kateri dan v tednu je, se je dalo ugotoviti že po kratkem sprehodu po ulici, saj razen nekaj zagretih domačinov, ki so prisostvovali nedeljski maši, in navdušenih turistov, ki so pili kavo ali pohajkovali po osrednji ulici, nihče drug ni kalil spokojnosti nedeljskega jutra. Nakupila sva vodo in piškote ter se odpravila proti kraljevi rezidenci Real Alcázar. Že na poti sva na kratko pokukala v seviljsko katedralo, bojda največjo na svetu, po kateri so se razlegali glasovi vernikov in orgel, čeprav sva ogled le-te načrtovala šele v popoldanskem času. Sledilo je 3 in pol urno raziskovanje in občudovanje arabsko-krščanske (arhitekturne) umetnosti v Alcázarju, kjer sva med hordami turistov in turističnih skupin z vseh vetrov izgubljala moči, koncentracijo in potrpljenje. Ampak vse se je srečno izšlo, s počitkom v senci palm v Jardines de Alcázar.
Za popoldanski ogled katedrale sva se sicer malo načakala in popražila, ampak bilo je vredno. Zavoljo razgleda s Giralde in občudovanja/zgražanja nad cerkveno bogatijo.
Po Giraldi je nadaljevanje poti narekoval želodec, zato sva po nekaj poskusih zavila v navidez soliden tapas bar, ki pa se je izkazal za brezokusnega, preslanega, premajhnega (to so pridevniki, ki označujejo degustirane tapase). Ampak za prvo silo je bilo dovolj.
Dvignila sva preko spleta kupljene karte za večerno corrido, nato pa preostali čas izkoristila še za skok do Plaza de España. Po hitrem povratku do hostla sva se opremila s fotoaparatom in vodo ter se podala čez cesto v areno. Sledil je zanimiv večer glasbe, vzklikov, prevračajočih bikov in “novilladasov”.
Po končani bikoborbi sva se že nekoliko prepihana odpravila nazaj v hostel, kjer sva si privoščila skromno večerjo, kratek sprehod in skok v posteljo.

Lokacija objave: Sevilla, Andalucía, Spain.