5. dan: Córdoba

september 20, 2011 v Andaluzija 2011

Budilka je presekala tišino že ob 7h, ker sva se namenila zjutraj obiskati Mezquito, ko je vstop še brezplačen, obiskovalcev pa je bistveno manj kot v popoldanskih urah. A ob tej uri je pogled skozi okno še vedno dajal občutek noči, zato sva spanec zavlekla še za pol ure. Po zajtrku sva krenila preko Plaza de las Tendillas do Mezquite, kjer sva se čudila temu stiku krščanskega in islamskega sveta med sprehajanjem mimo več kot 60 stranskih kapel, ogromne katedrale in številnih značilnih arabskih obokov. Na kratko sva oči napasla v Patio de los naranjos, potem pa obiskala Alcázar de los Reyes Cristianos, se umikala močnejšim nemškim turistkam v njem in občidovala vrtove, ki ga obkrožajo. Zatem sva si privoščila oddih ob pijači ob Puerta Sevilla, skozi katera naju je nato zaneslo ob Avenida Conde Vallellano do Juderie, kjer sva zadnji hip pred zaprtjem ujela ogled sinagoge.
Sledilo je kosilo. Da, tisti prvi pravi topli obrok, ki sva ga sanjala že včeraj. Prijetno sita sva počasi odrajžala nazaj proti hostlu in si privoščila siesto do poznega popoldneva. Večer je bil kot nalašč za ogled mesta v drugačni luči, poleg tega pa so bile bolj prijazne tudi temperature, saj so se te v središču mesta čez dan povzpele tudi do 39 stopinj celzija. Uživala sva v podobi osvetljene Mezquite, mostov čez Guadalquivir in ob flamenku mladih glasbenikov na Puente Romano. V spomin sva vtisnila še zadnje podobe lepot Córdobe, nato pa se odpravila na nočni počitek v hostel, ki ga zapuščava jutri v zgodnjih jutranjih urah.

YouTube Preview Image

4. dan: Sevilla – Córdoba

september 20, 2011 v Andaluzija 2011

V zgodnje seviljsko jutro sva se prebudila ob zvoku budilke, ki naju je opominjala, da se morava zmigati, če ne želiva zamuditi vlaka za Córdobo. Spakirala sva, hitro pozajtrkovala in že sva bila na tirih med Sevillo in nekdaj največjim mestom zahodnega islamskega sveta, Córdobo.
Córdoba naju je sprejela topleje in bolj prijazno kot Sevilla, čeprav še nisva točno ugotovila, ali deluje bolj domačno zaradi svoje “majhnosti” ali zaradi bolj umirjenega tempa uličnega življenja. Nastanila sva se v hostlu in se odpravila do Puerta del Puente, nato pa preko Puente Romano do Torre de la Calahorra, od koder se je ponujal lep pogled na Guadalquivir, Mezquito in ves stari del mesta. Pot naju je nato vodila v Juderio, židovsko četrt, prepredeno z ozkimi belimi uličicami, med katerimi se jih celo najde nekaj, na katere noga nemškega črednega turista le redkokdaj zaide. Vstopila sva v Casa Andalusí, polno knjig o islamu in vse mogoče orientalske dekoracije, nato pa še v Casa Sefarad, ki prikazuje življenje in delovanje judovske skupnosti v teh krajih pred stoletji.
Po povratku na ulico se nama je zdela bližnja prodajalna sladoleda tam kot naročena. Ob počitku in ohlajanju v senci Mezquite sva se odločila, da poiščeva in zaužijeva prvi konkreten topli obrok po štirih dneh obiska v Španiji, vendar do uresničitve te ideje ni prišlo, saj se je kuhinja dotične restavracije, z dostopnimi cenami in mikavno ponudbo, odprla šele ob pol osmih zvečer. Tako sva še vedno lačna zavila v Calleja de las flores, naredila nekaj slik, nato pa v trgovinici nakupila sadja in prigrizkov za malico, kakršne sva vajena v zadnjih dneh. Odločila sva se, da se na tisti konkreten obrok odpraviva zvečer, še prej pa narediva kratek počitek, ki pa se je, pod vplivom skromnih obrokov in prehojenih kilometrov, prevesil v spanec do jutra.