smejko=)

“Zupani” v Bevkah

Miha — Tue, 25 Oct 2011 09:30:29 +0000

Nastop s prijatelji v Bevkah, za katerega smo se oz. so nas priložnostno poimenovali kar “Zupani”, po našem šefu Mateju

Click here to view the embedded video.

12. in 13. dan: Cádiz – Sevilla – Benetke – Ljubljana

Miha — Wed, 28 Sep 2011 17:45:18 +0000

Prebudila sva se v sončno in toplo jutro ob Atlantiku. Pozajtrkovala sva in se odpravila na zrak. Odločila sva se prehoditi še preostanek obale, ki obkroža stari del Cádiza in kamor najine noge prejšnji dan še niso stopile.

Obiskala sva Castillo de Santa Catalina, zatem pa se skozi slikovit Parque Genovés podala do Baluarte de Candelaria. Želela sva obiskati Museo de Cádiz, vendar ta ob najinem prihodu še ni bil odprt za individualne obiskovalce, zato sva nadaljevala sprehod in odšla v Corte Inglés po “kosilo”. V polsenci na klopi pred trgovino sva malicala in dajala najinim nogam malce pavze.

Po okrepčilu sva se vrnila do prej omenjenega muzeja, kjer sva se napasla ob feničanskih sarkofagih, rimskih kipih, likovnih delih Murilla, … Po zaključenem ogledu je bila ura ravno pravšnja, da kreneva proti hostlu, pobereva prtljago in odhitiva proti železniški postaji, kjer naju je čakal vlak za Sevillo.

Poslovila sva se torej še od šestega mesta na najini poti in se vrnila na začetno točko tega 12-dnevnega potovanja, v Sevillo. Tam sva si privoščila večerjo s tortilla de patatas in francosko štruco, nato pa celotno potovanje zalila v baru ob Giraldi s kozarcem sangríe. Pozna nočna ura naju je pregnala iz centra mesta in naju odpeljala z enim zadnjih večernih avtobusov na letališče, kjer sva se, kolikor je bilo mogoče, udobno namestila in prebila noč ob branju, pisanju dnevnikov, poslušanju glasbe, dremanju, … Ob 6:30 sva se dvignila s španskih tal in ob 9:00, 25 minut pred urnikom, že pristala na beneškem aerodromu. Čakal naju je le še transfer do Ljubljane in s tem sklepni del najine 12/13-dnevne odisejade po suhi, vroči, mikavni Andaluziji …

Lokacija objave: Škofljica, Škofljica, Slovenia.

11. dan: Cádiz

Miha — Mon, 26 Sep 2011 20:53:16 +0000

Dan se je začel s poslušanjem vseh možnih melodij, zvokov in cvilenj, ki jih kot budilko uporablja ostalih 8 sostanovalcev v najini sobi. Vstala sva med zadnjimi in odšla na zajtrk, nato pa počasi krenila na ogled znamenitosti Cádiza.
Po sprehodu mimo najstarejše pokrite tržnice v Španiji, katedrale in Plaza de las flores sva se vzpela na Torre Tavira, enega od 126 ohranjenih opazovalnih stolpov, ki so bili sestavni del nekdanjih trgovskih hiš v Cádizu in s katerih so trgovci nadzorovali vstop trgovskih ladij v pristanišče. Navdušil naju je razgled s terase na vrhu stolpa, še bolj pa “voden ogled mesta” s pomočjo camere obscure, ki velja za najstarejšo tovrstno pripravo na Iberskem polotoku.
Zatem sva si želela ogledati Teatro Romano, a je bil zaradi obnovitvenih del zaprt oz. je bilo na njem gradbišče. Prav takšen prizor pa naju je pričakal tudi pri Museo de Cortes de Cádiz, Oratorio San Felipe Neri in Castillo de San Sebastián. V prihodnjem letu bodo Španci praznovali 200. obletnico prve španske ustave, sestavljene prav v Cádizu, zaradi česar se to mesto tako intenzivno pripravlja na ta dogodek. Očitno sva prišla eno leto prezgodaj in bo treba pot kmalu ponoviti.
Kljub temu, da je september pri kraju, vročina v Cádizu ne popušča, zato sva se odločila, da popoldansko pripeko prebijeva na edini plaži v starem delu mesta, na Playa de la Caleta, ki naju je razvajala s toplim peskom in osvežujočimi valovi Atlantika vse do poznega popoldneva.
Ko se nama je uspelo otresti vse mivke, sva se vrnila v hostel, nato pa se izgubila v ulice najstarejšega mesta v jugozahodni Evropi, kjer nama je čas mineval ob sladoledu in pisanju razglednic. Padla je noč in zavel je hladen veter z morja, ki naju je pregnal med tople rjuhe zadnje andaluzijske postelje.

Lokacija objave: Cadiz, Andalucía, Spain.

10. dan: Málaga – Ronda – Cádiz

Miha — Sun, 25 Sep 2011 21:13:42 +0000

Zadnja septembrska nedelja, vstajanje ob 8h. Po zajtrku sva se odpravila na avtobusno postajo in sedla na avtobus za Rondo.
Po dobri uri in pol slikovite vožnje smo prispeli v Rondo, simpatično malo mestece, obkroženo s hribi in obsijano s poznopoletnim soncem. Sprehodila sva se do razgledne točke na robu pečine in nato po Paseo Ernest Hemingway do Puente Nuevo, ki povezuje severni in južni del mesta preko ozke in strme soteske. Ogledala sva si Museo Bandolero, ki prikazuje življenje “razbojnikov”, značilnih za te kraje in številne ostale predele Španije v preteklih stoletjih. Sledilo je kosilo z gazpachom in paello, ki naju je tako nasitilo, da sva ogled Ronde nadaljevala s počasnejšim tempom. Preko Puente Viejo sva se vrnila k avtobusni postaji, kjer naj bi naju ob 17h čakal prevoz do Cádiza. A avtobusa ni bilo. Dočakala sva ga šele po uri in pol, medtem pa se je med ostalimi čakajočimi na postaji razpletlo že kar nekaj možnih scenarijev, zakaj avtobusa ni – šofer je pozabil ključe, šofer spi na avtobusu, šoferju se je nekaj zgodilo, avtobus se je pokvaril, … Izkazalo se je, da je bil za zamudo kriv zadnji našteti razlog, torej okvara avtobusa.
Po vkrcanju in 3-urni vožnji smo naposled le prispeli v Cádiz. Poiskala sva hostel, se namestila, nato pa opravila nočni sprehod po mestu. S sladoledom in mojitom sva zaključila dan in odšla na počitek v hostel.

Lokacija objave: Cadiz, Andalucía, Spain.

9. dan: Málaga

Miha — Sat, 24 Sep 2011 20:37:45 +0000

Ah, Málaga … Prvi dan popotnika pričakaš z oblaki, dežjem in slabovoljnim obrazom, drugi dan pa ga s svojo vedrino omehčaš in spremeniš v otroka, ki s kamenčki riše kratkotrajne podobe v peščene nanose na tvoji obali. Le kdo bi te razumel?
Prijetno spočita sva s spancem zaključila šele v zgodnjem dopoldnevu. Nisva imela večjih planov za sobotni potep po Málagi, zato se z uro nisva posebej obremenjevala. Rojstno mesto Pabla Picassa in Antonia Banderasa si je za sobotno promenado nadelo sijoč obraz, poln jasnega neba in toplih sončnih žarkov, kar je razvedrilo tudi najine misli.
Po zajtrku sva se odpeljala do centra mesta, od koder sva se preko Parque de Málaga povzpela na Alcazábo. Ta se je sicer izkazala za lepo, a precej manj zanimivo kot npr. tista v Granadi. Z njenih zidov sva pogledovala preko mestnih streh in iskala najin hostel v daljavi. Sledil je vroč in strm sprehod na trdnjavo Gibralfaro, ki se vzpenja nad starim delom mesta in od koder se odpirajo čudoviti razgledi na vse smeri neba. Čudila sva se velikosti tega južnošpanskega mesta in zrla v daljavo nad morjem, kjer se nekje daleč zadaj razprostira širna afriška celina.
Kot že mnogokrat doslej sva po sestopu nazaj v mesto zavila v El Corte Inglés in nakupila nekaj za pod zob. Otovorjena s hrano in pijačo sva se vrnila v hostel, od tam pa se nato podala na bližnjo plažo, kjer sva se nastavljala poznopopoldanskim sončnim zarkom in pljuskom svežega Sredozemskega morja. Za kaj več kot namakanje nog je bilo na žalost malce prehladno.
V hostlu sva si pripravila okusno večerjo, dan pa zaključila ob pesmih Leonarda Cohena, ki so zvenele iz zvočnika mobilnega telefona in naju pospremile v noč.

Lokacija objave: Malaga, Andalucía, Spain.

8. dan: Granada – Málaga

Miha — Fri, 23 Sep 2011 20:44:33 +0000

Glede na vstajanje v prejšnjih dneh, sva danes dobesedno poležavala, saj sva vstala šele ob 7:50. Spakirala sva, pozajtrkovala štruco kruha in odšla proti avtobusni postaji.
Avtobus naju je peljal v Málago. Temačno, oblačno in nič kaj posebej toplo – zadnje dni sva oba malo prehlajena, tako da sva bila nad takšnim vremenskim stanjem še toliko manj navdušena. Po nastanitvi v hostlu, ki je precej bolj oddaljen od centra, kot sva sprva mislila, sva odšla na obalo in se razmigala na “igralih za odrasle otroke”. Sledila je tura po Museo Picasso, kjer sva se zaradi predobro delujoče klime počutila kot v zamrzovalni skrinji. Po vrnitvi na prosto sva se za silo segrela, nato pa krenila se na ogled Museo Casa Natal de Picasso, ki se je izkazal za izjemno majhnega in relativno nezanimivega.
Zunaj je rahlo rosilo, midva pa sva se prezebla in nekoliko slabovoljna odpravila na segrevanje ob kavi in nakupovanje hrane za večerjo. Dan sva zaključila s toplo župco in počitkom v topli postelji.

Click here to view the embedded video.

Lokacija objave: Malaga, Andalucía, Spain.

7. dan: Granada

Miha — Thu, 22 Sep 2011 21:56:37 +0000

Za današnji dan bi v celoti lahko dejali, da sva imela več sreče kot pameti…
Začelo se je z vstajanjem ob 6h, ko Španija še trdno spi. Le neumni turisti s(m)o že pokonci. Pred odhodom v Španijo sva namreč pozabila rezervirati vstopnici za Alhambro, ki je daleč najbolj oblegana znamenitost v teh krajih, zato sva bila primorana biti že pred odprtjem prodajnega okenca pred blagajno Alhambre, kjer pa je poleg naju na srečo upalo še nekaj sto obiskovalcev (število vstopnic je namreč omejeno, zjutraj, ob odprtju blagajne pa jih je bilo na volji še dobrih 400. Z nekaj potrpežljivosti in iznajdljivosti sva v eni uri le prišla do vstopnic, ki pa so nama omogočale ogled šele v popoldanskih urah.
Vse se je srečno razpletalo, časa pa je bilo dovolj, da sva se odpravila na kratek treking na obrobje Sierra Nevade. Šla sva v območje Los Cahorros, natnčneje v vasico Monachil, od koder sva se povzpela po slikoviti soteski istoimenske reke Monachil in opravila 3-urno turo preko visečih mostov, ozko-nizkih skalnatih prehodov in vročih prašnih poti s čudovitimi razgledi na Sierro in preostalo pokrajino. Za las sva ujela prevoz nazaj v Granado, saj bi vsak kasnejši transport pomenil zamudo ure, ki nama je bila dodeljena za vstop v Palacios Nazaríes.
Sledil je torej povratek v mesto in vzpon na Alhambro, kjer sva izmučena od občudovanja, opazovanja in veliko prehojenih kilometrov prebila debele 4 ure. Po kratki malici sva popotniški dan zaključila s skokom na Mirador San Nicolas, od koder sva lovila zadnje sončne žarke, ki so osvetljevali bližnjo Alhambro in barvali njeno podobo za oči navdušenih turistov.
Spustila sva se v center mesta, si priskrbela nekaj za pod zob in odpeketala proti “domu”. Pod vplivom vseh dnevnih doživetij in v pričakovanju naslednjega mesta sva konkretno utrujena legla k počitku.

Lokacija objave: Granada, Andalucía, Spain.

6. dan: Córdoba – Granada

Miha — Wed, 21 Sep 2011 20:58:40 +0000

Córdoba, skrivnostna in daljna. Zapustila sva jo v prvih žarkih prebujajočega se jutra, nato pa dve uri in pol strmela skozi okno avtobusa ter se čudila neskončnim pustim širjavam, ki so se kasneje prevesile v neskončne nasade oljk na vseh mogočih in nemogočih terenih.
Do minute točno smo prispeli na avtobusno postajo v Granadi, od koder sva jo kar peš mahnila proti centru mesta, iščoč rezervirano prenočišče. Po manjših zapletih sva le našla hostel Alcazaba, kjer sva le odložila prtljago, saj soba še ni bila pripavljena, potem pa odšla na krajši sprehod do katedrale.
Prvi vtis, ki nama ga je dala Granada, je bil slabši kot v obeh prej obiskanih mestih. Deluje precej zanemarjeno, umazano, napol urejeno, predvsem pa ti na vsakem vogalu nekdo nekaj vsiljuje oz. prodaja kakšno drobnarijo. Tekom dneva sva se na to sicer že nekoliko navadila, a slab občutek še vedno ostaja.
Popoldne sva si ogledala Casa de los Tiros, Capilla Real, La Madraza in Corral del Carbon, medtem pa še napolnila želodce in se napasla v trgovinah s spominki. Večer se je prevešal v noč, zato je bil to zadnji čas, da nakupiva nekaj hrane za zajtrk in večerni prigrizek. Ob povratku do hostla nama je korak zastal ob uličnih glasbenikih, ki sta napolnila trg pred katedralo z zvoki kitar in znanih kitarskih melodij.
Vrnitev v hostel, malica in zaslužen spanec ob tankih stenah ter glasnih sosedih.

Lokacija objave: Granada, Andalucía, Spain.

5. dan: Córdoba

Miha — Tue, 20 Sep 2011 21:10:30 +0000

Budilka je presekala tišino že ob 7h, ker sva se namenila zjutraj obiskati Mezquito, ko je vstop še brezplačen, obiskovalcev pa je bistveno manj kot v popoldanskih urah. A ob tej uri je pogled skozi okno še vedno dajal občutek noči, zato sva spanec zavlekla še za pol ure. Po zajtrku sva krenila preko Plaza de las Tendillas do Mezquite, kjer sva se čudila temu stiku krščanskega in islamskega sveta med sprehajanjem mimo več kot 60 stranskih kapel, ogromne katedrale in številnih značilnih arabskih obokov. Na kratko sva oči napasla v Patio de los naranjos, potem pa obiskala Alcázar de los Reyes Cristianos, se umikala močnejšim nemškim turistkam v njem in občidovala vrtove, ki ga obkrožajo. Zatem sva si privoščila oddih ob pijači ob Puerta Sevilla, skozi katera naju je nato zaneslo ob Avenida Conde Vallellano do Juderie, kjer sva zadnji hip pred zaprtjem ujela ogled sinagoge.
Sledilo je kosilo. Da, tisti prvi pravi topli obrok, ki sva ga sanjala že včeraj. Prijetno sita sva počasi odrajžala nazaj proti hostlu in si privoščila siesto do poznega popoldneva. Večer je bil kot nalašč za ogled mesta v drugačni luči, poleg tega pa so bile bolj prijazne tudi temperature, saj so se te v središču mesta čez dan povzpele tudi do 39 stopinj celzija. Uživala sva v podobi osvetljene Mezquite, mostov čez Guadalquivir in ob flamenku mladih glasbenikov na Puente Romano. V spomin sva vtisnila še zadnje podobe lepot Córdobe, nato pa se odpravila na nočni počitek v hostel, ki ga zapuščava jutri v zgodnjih jutranjih urah.

Click here to view the embedded video.

4. dan: Sevilla – Córdoba

Miha — Tue, 20 Sep 2011 05:57:16 +0000

V zgodnje seviljsko jutro sva se prebudila ob zvoku budilke, ki naju je opominjala, da se morava zmigati, če ne želiva zamuditi vlaka za Córdobo. Spakirala sva, hitro pozajtrkovala in že sva bila na tirih med Sevillo in nekdaj največjim mestom zahodnega islamskega sveta, Córdobo.
Córdoba naju je sprejela topleje in bolj prijazno kot Sevilla, čeprav še nisva točno ugotovila, ali deluje bolj domačno zaradi svoje “majhnosti” ali zaradi bolj umirjenega tempa uličnega življenja. Nastanila sva se v hostlu in se odpravila do Puerta del Puente, nato pa preko Puente Romano do Torre de la Calahorra, od koder se je ponujal lep pogled na Guadalquivir, Mezquito in ves stari del mesta. Pot naju je nato vodila v Juderio, židovsko četrt, prepredeno z ozkimi belimi uličicami, med katerimi se jih celo najde nekaj, na katere noga nemškega črednega turista le redkokdaj zaide. Vstopila sva v Casa Andalusí, polno knjig o islamu in vse mogoče orientalske dekoracije, nato pa še v Casa Sefarad, ki prikazuje življenje in delovanje judovske skupnosti v teh krajih pred stoletji.
Po povratku na ulico se nama je zdela bližnja prodajalna sladoleda tam kot naročena. Ob počitku in ohlajanju v senci Mezquite sva se odločila, da poiščeva in zaužijeva prvi konkreten topli obrok po štirih dneh obiska v Španiji, vendar do uresničitve te ideje ni prišlo, saj se je kuhinja dotične restavracije, z dostopnimi cenami in mikavno ponudbo, odprla šele ob pol osmih zvečer. Tako sva še vedno lačna zavila v Calleja de las flores, naredila nekaj slik, nato pa v trgovinici nakupila sadja in prigrizkov za malico, kakršne sva vajena v zadnjih dneh. Odločila sva se, da se na tisti konkreten obrok odpraviva zvečer, še prej pa narediva kratek počitek, ki pa se je, pod vplivom skromnih obrokov in prehojenih kilometrov, prevesil v spanec do jutra.