V decembru 2009 praznujemo 220. obletnico prve uprizoritve Županove Micke v Ljubljani. Komedija je zasnovana na igri dunajskega dramatika Richterja Podeželski mlin.
V komediji je poudarjena narodna zavednost, kar se kaže predvsem v oblikovanju likov, kjer si stojijo nasproti pristni slovenski vaščani in pokvarjeno tuje plemstvo.
Tudi mi smo sledili Linhartovi ideji in postavili igro v dialog med naivne, a iznajdljive vaščane in vzvišeno meščanstvo oziroma plemstvo, malo pa smo jo tudi posodobili.

Dramska skupina KUD Škofljica

————————————————————————————————

- 18.12.2009 ob 19h v kulturni dvorani na Škofljici (premiera)
- 19.12. ob 19h v dvorani KS na Lavrici
- 20.12. ob 19h v kulturni dvorani v Iški vasi

————————————————————————————————

IGRALCI:
TULPENHEIM -> Blaž Matjaž
ŠTERNFELDOVKA -> Maruša Fakin
MONKOF -> Jernej Jambrovič
JAKA -> Mirko Anželj
MICKA -> Maja Flis
ANŽE -> Miha Brkinjač
GLAŽEK -> Jan Tehovnik

REŽIJA: Darija Premk

LUČ: Jurij Krajčič

IZBOR GLASBE: Miha Brkinjač

“Ljudski godci” smo včasih precej vztrajni ljudje. Predvsem pri svojem igranju in petju, ki se lahko zavlečeta v noč, v več dni… Kakopak se med tem časom zgodi marsikaj zanimivega! Enkrat smo morda preglasni, drugič vsebinsko neprimerni, tretjič spet kaj podobnega…in določenim ljudem to pač ne ugaja. Pride to protesta in manjšega potovanja na hladno. Mnogo ljudi se hodi hladit. “Hladilnica” je pravi multikulturni džus. Opiti od multikulturnosti pridemo spet na svež zrak in spet godemo in godemo…ah, potem pa nas nekaj prekine in ves trud gre v prazno…no, ja.

—————————————————————

Poslušaj:

Audio clip: Adobe Flash Player (version 9 or above) is required to play this audio clip. Download the latest version here. You also need to have JavaScript enabled in your browser.

ali pa še zapoj!

Bele krpice so plavale po tihi črnini in zoprni zvok z bližnje ceste je popolnoma potihnil. Porazgubil se je v hladu noči, ki so ga prinesli zadnji decembrski dnevi. Stal je na mestu, kjer je stal že ničkolikokrat. Sam. Vedno sam. Zrl je v hladno temo, nekam tja, kjer se podnevi v daljavi vidijo zasneženi vrhovi. Nekaj ga je vleklo tja. Gor, v večni mir in samoto. Sicer tudi tu ni bilo žive duše okoli njega, a vedel je, da se bo vrnil nazaj. Moral se bo vrniti. V mesto. Med ljudi, ki so mu tuji. Med ljudi, med katerimi ni povezanosti, ni ljubezni. Objel ga je oster veter in mu v obraz pognal kopico snežink. Premražen si jih je z rokavico otresel in se še enkrat zazrl v dalj. V tej temi ni bilo videti niti obrisov vrhov. Zanj so bili daleč. Predaleč. Izgubljeni…

Ni se ganil z mesta. Nekaj ga ni pustilo od tod. Ni mu pustilo, da zapusti svoj mali samotni košček sveta. Zaprl je oči in pomislil Nanjo. Misli so mu odplavale na toplino Njenega doma, na veselje, ki je preplavljalo Njen dom. Za trenutek mu je postalo topleje. Kako rad bi bil z Njo. Le za trenutek. Le za tisti mali trenutek, ki bo v njem trajal večno… A vse to je le sen. V Njene misli se že dolgo ni prikradel. A vseeno je zrl tja, kamor so vodile stopinje, po katerih je prišel. Morda se iz teme prikrade Ona. Morda je spoznala, da jo še vedno čaka. Sam. V samoti. Tekle so dolge minute zimske noči. Edini zvok, ki ga je slišal, je bilo zavijanje vetra okoli golih dreves. Tako želenega škripanja snega pod Njenimi nogami ni bilo od nikoder. Hrepenel je po domu. Družini. Sreči. Ah, kje so časi, ko je vse to še imel. Sedaj je sam na vetru in mrazu.

Odhaja nazaj v svoj mali domek, a kaj bo tam, ko pa je ravno tako samotno in otožno. Njega ni dosegla praznična iskra, ki gori v ljudeh, ki jih opazuje skozi okna. Ostala sta mu le otožen pogled in sklonjena glava, da njegova žalost ob pogledu na tujo radost še bolj ne naraste. Zavil je k vhodu in nežno zaloputnil z vrati, da so od mrazu in vsega hudega rahlo zaječala. Kar oblečen je legel na posteljo. Pogledal je proti oknu in še zadnjič pomislil Nanjo. Za hip se mu je zazdelo, da njen obraz vidi med snežinkami… Vse je bilo le sen.

Vesel božič.