——————————————————————–

Zaradi slabe razumljivosti pa še Mirov sonet v pisani obliki:

Memento Miro

Mladost življenja našega je sladka,
kaj lepih deklic v moji blo je kamri.
Ne bi odrekel se nobeni cimri,
ki z mano vred je nočna bla posadka.

A leta mlada ostanejo v daljavi,
kot dom popotniku v tuje kraje.
Ko mislim na te mlade dni jokaje,
duh brhkega dekleta se pojavi.

Nje vitek trup, opojna nje dišava,
grudi mehke – te širna so planjava,
in ustne sočne kot bosanska sliva.

Duhovnik bit’ – bla odločitev prava?
O tem lahko bi dolga bla razprava.
Zdaj meni ostane le retrospektiva.

“Ker vem, da si nekje – blizu ali daleč – nisem nikoli, res nikoli povsem sam.”

Nocoj ni večer za osamljenost, nocoj mora vsakdo imeti nekoga.

Oda kinderjajčku

Ti meni svetlo sonce,

a jaz sem mesec tvoj,

od tebe luč dobivam,

od tebe ogenj svoj.

Ko tvoja luč mi sije,

svetál mi je obraz,

ko žar mi tvoj zatone,

obda me mrak in mraz.

Za tabo vedno vije

se misli mojih pot,

začaran duh spremljuje

te vedno in povsod!

Neznanska moč me vleče

do tebe, sladka stvar -

doseči pa ne morem

nikdár te, oh, nikdár!

Pojma nimam, kaj tako te muči, da od mene stran bežiš.

Dan za dnem te gledam, a še vedno zame si uganka.

Topla dlan v moji dlani noč za nočjo mi manjka.

Pusti mi, da smejim se svoji čudni usodi.

Vsakič pelje me drugam, kam ta slepa ulica sploh vodi?

Kamorkoli pogled obrnem, pred nosom se zapro mi duri.

Tvoje zame vedno so zaprte. Vsak dan in ob vsaki uri.

(nastalo…pred dnevi…na poti)

Pomaham, zadnji pozdrav,

preskočim dve strmi stopnici.

Zdrvim mim’ širnih dobrav,

prek k’terih odmevajo vlaka ti klici.

Mene nema ‘ko da pita,
šta me boli, kako mi je.
Ja sam onaj, koji sreću
osjetio nikad nije.

Gdje ste noćas prijatelji,
zašto nikog više nema?
Da li čovjek može samo
živjeti od uspomena?

Gdje ste noćas prijatelji,
kako dušu da umirim?
Ako moram biti sam,
lakše mi je, da ne živim.

————————————————————

Nisam bio ja za nju (Đ. Balašević)

Volela je klasiku i jazz, čitala je, pretežno, Perl Bak.
Njen je praded bio ruski knez, došao je sa Urala čak.

Nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.
Ne, nikad nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.

Prošla je, uglavnom, čitav svet, London, Pariz, Amsterdam i Rim.
Vozila je plavi “Renault 5″, ma, vozila je pristojno, sasvim.

Al’ ipak, nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.
Nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.

Živela je kao sat. Strogi plan za svaki dan.
Želela je znati sve: “Šta se zbiva? Ko se muva?”

Ja sam sasvim drugi tip, o, tako divno slobodan,
baš ma briga za njen krem. Eto, to je to.

Baš i ne bi bio neki brak, kad je ženin idol – čika Freud,
a njen suprug površan i lak, fudbal, coca-cola i Pink Floyd.

O, mama, nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.
Ne, stvarno, nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.

Sretnemo se ponekad. Pita me šta radim sad,
ispriča mi ukratko, šta se zbiva, ko se muva.

Kažem joj da tugujem, kartam se i lumpujem,
s oblacima drugujem, ona kaže: “Sam si tome kriv”.

Al’ ipak, nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.
Ne, stvarno, nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.

Ob prebiranju njegovih pesmi so me iz trenutka v trenutek bolj preplavljala čustva. Enkrat vesela, drugič otožna, spet tretjič ljubezenska… Vsaka pesem seže do srca. Vsaka ima v sebi nekaj posebnega. Nekaj Ježkovega. Morda kar delček Ježka samega. Zelo me je ganila in me hkrati prizadela pesem Nedeljski obisk v bláznici, ki jo je Ježek skoval že v poznejših letih, ko so njegove fizične in ustvarjalne moči že začele pešati. In ravno to spoznanje ga je pahnilo v obup.

—————————————————

Nedeljski obisk v bláznici

Spet je nedelja, žena ima svileno obleko,
otrok poganja skiró, pri nas v blaznici so obiski.

Daj, poljubi me na blazno čelo, žena.
Tvoj poljub stezá bo proč od blodnih sanj,
ki dojí ji moja misel izgubljena.
Pelji me nazaj v moj svet, ki verjem vanj.

Zakaj pa jočeš, žena? Saj zdaj mi je tako lepo:

Pod mojo lobanjo
dva žolta goloba
sta spletla si gnezdo -
aj aj aj aj!
Pod vročo lobanjo
golob, golobica,
ki pijeta oči mi -
aj aj aj aj!

Spet je nedelja, žena ima svileno obleko,
otrok poganja skiró, pri nas v blaznici so obiski.

Odpoljubi s čela mi te nore sanje,
da bom spet kot ti, kot je tam zunaj vsak.
Krog in krog fantazmi, ves že tonem vanje,
zdaj zdaj v nepovrat prestopil bom čez prag.

Kaj pa jočeš, žena? Saj zdaj mi je tako lepo:

Saj žolta goloba
pod mojo lobanjo
oči sta mi spila -
aj aj aj aj!
Ostali sta jami,
globoka vodnjaka,
vodnjaka za solze -
aj aj aj aj!
Spet je nedelja, žena ima svileno obleko,
otrok poganja skiró, pri nas v blaznici so obiski.

Daj poljub še zadnji, zdaj je mera polna.
Le poredko se zavem za kratek hip.
Ti me objemaš, jaz pa mislim: Lej no, žolna
kljuje lubje – pa je le tvoj srčni utrip.

Kaj pa jočeš, žena? Saj zdaj mi je tako lepo.

Glej žolta goloba
pod mojo lobanjo
dobila sta mlade -
aj aj aj aj!
Ko bodo zbudili
se žolti golobčki,
solzé bodo pili -
aj aj aj aj!

Spet je nedelja, neznana žena ima svileno obleko,
neznan otrok poganja skiró – zakaj prihajata v naš gozd.

Pojdi proč, ta tvoj poljub me ne ogreje,
vidiš, da drevo sem, ki mu nič ni mar.
Da bi objel te? Nimam rok, le trde veje,
v krošnji pa mi gnezdi žolt golobji par.

Zakaj pa jokate, gospa? Saj zdaj mi je tako lepo,
ko sem drevo.

Glej, žolti golobčki
Iz mojih se vej si
Zibel iztesali -
Aj aj aj aj!
Zdaj veter jih ujčka
In listje jim moje
Uspavanko poje -
Aj aj aj aj!

Danes je namreč med slavljenci prav posebna osebnost 20. stoletja. Izjemen človek, dejaven na mnogih področjih. Bil je satirik, komik, pesnik, pisatelj, igralec, šansonjer, tv-voditelj, radijski voditelj…z eno besedo – multipraktik! Seveda govorim o Franetu Milčenskemu Ježku, človeku s pronicljivim humorjem in žepi, polnimi fantazije. Danes bi slavil 93. jubilej, če ga ne bi botra smrt vzela k sebi pred 19 leti. Za takšnim človekom mi je resnično žal. Nisem živel v njegovem času, a še danes povsem razumem njegove misli, ki jih poslušam, zavite v lepe melodije, in berem, prelite na bel papir. Ježek je pač brezčasen…

——————————————————-

Preprosta ljubezen – F. Milčinski Ježek

Mežnar bo za pričo pri poroki
in oltar brez rož bo in brez sveč.
Zame pa boš zlat, dragocen zaklad,
saj imam tako zelo te rad.

Potem čez čas rodila boš otroka,
takle majčken fant bo pomigljal.
Nič ne bo dobrot skusil fantek tod,
z nama šel bo najin križev pot.

Pa vendarle bo rasel kot konoplja
in spoznal bo ta začaran svet.
in če bom pijan nadte dvignil dlan,
fant se zate bo postavil v bran.

A kar na lepem bo odšel od doma,
saj otroci vsi tako store.
In že spet sama, ah tako sama,
bova po teh blatnih cestah šla.

A nekoč spomladi bom umrl,
ti preklela svet boš in boga.
Morda za slovo še stisneš mi roko
in med nama vse končano bo.

Takšno, punčka, naše je življenje,
smrt konča vse dobro in vse zlo.
Potlej nič ni več, ne pekla ne nebes,
ta svet pekel je in košček raja vmes.

——————————–

PRVA LJUBEZEN

Že míru srčnemu nevarne leta,
mladosti leta so slovo jemale;
domače sem lepé poznal dekleta,
dežel sem tujih videl hčere zale;
bila srca ni próstost men’ odvzeta,
že so prevzetne misli mi vstajále,
de mal’, al nič ljubezen ne opravi,
pri temu, ki se tŕdno v bran ji stavi.

Prišla lepote rajske je devica,
de videl bi ne bil podobe njene!
Rudeči zor osramoté nje lica,
in nje oči nebeških zvezd plamene,
nikdar več zdrav ne bo, ki ga pušíca
pogleda bistrega v srce zadene.
Kdo znal popísat ust bi ljubeznivost,
nedolžnih prs snegá kdo zapeljivost!

Namest iskat zavetje v trumi gosti,
ko nji podobna stala je pred mano,
ki je od nje na zadnji petek v pósti
Petrarkovo bilo srce užgano,
pogleda njenga užival sem sladkosti,
dokler, de je srcé dobilo rano,
ki peče noč in dan me brez hladila,
ki ni dobiti ji nikjer zdravila.

Ne omečé je lica obledene,
ne pesem žalostnih glasovi mili,
in ne oči od spanja zapušene,
solzé ne, ki tekó iz njih posili.
Veselje, mir zbežala sta od mene,
obup topi srce, ker se ne usmili. -
Tako, kdor misli tŕdno stati, pade,
nevarno gledat je dekleta mlade.

Zatorej, kómur mar je próstost zlata,
cvetečih deklic naj ne ogleduje!
Bila mirú sta men’ očesa tata,
na svoje naj pogléde skŕbno čuje;
oči odpró ljubezni dur’ in vrata,
skoz té se naša pamet premaguje.
Kdor mene noče bógat, sam bo zvedel,
v nesreče moje reva bo zabrédel.