Slovo od leta 2009 z glasbo in govorom…

Audio clip: Adobe Flash Player (version 9 or above) is required to play this audio clip. Download the latest version here. You also need to have JavaScript enabled in your browser.

——————————————————————–

Zaradi slabe razumljivosti pa še Mirov sonet v pisani obliki:

Memento Miro

Mladost življenja našega je sladka,
kaj lepih deklic v moji blo je kamri.
Ne bi odrekel se nobeni cimri,
ki z mano vred je nočna bla posadka.

A leta mlada ostanejo v daljavi,
kot dom popotniku v tuje kraje.
Ko mislim na te mlade dni jokaje,
duh brhkega dekleta se pojavi.

Nje vitek trup, opojna nje dišava,
grudi mehke – te širna so planjava,
in ustne sočne kot bosanska sliva.

Duhovnik bit’ – bla odločitev prava?
O tem lahko bi dolga bla razprava.
Zdaj meni ostane le retrospektiva.

Prijatelj mi je podaril malo knjižico velikih izrekov, zato z vami delim misel iz prijateljeve male zakladnice…

“Ker vem, da si nekje – blizu ali daleč – nisem nikoli, res nikoli povsem sam.”

Nocoj ni večer za osamljenost, nocoj mora vsakdo imeti nekoga.

Kaj vse je pisal tale Simon. Od Soči, Človeka nikar!, Veseli pastir…pa vse do pesmi, ki govori njegovo najbolj intimno izpoved.

Oda kinderjajčku

Ti meni svetlo sonce,

a jaz sem mesec tvoj,

od tebe luč dobivam,

od tebe ogenj svoj.

Ko tvoja luč mi sije,

svetál mi je obraz,

ko žar mi tvoj zatone,

obda me mrak in mraz.

Za tabo vedno vije

se misli mojih pot,

začaran duh spremljuje

te vedno in povsod!

Neznanska moč me vleče

do tebe, sladka stvar -

doseči pa ne morem

nikdár te, oh, nikdár!

Korak vstran. Se dotika mojega bojiš?

Pojma nimam, kaj tako te muči, da od mene stran bežiš.

Dan za dnem te gledam, a še vedno zame si uganka.

Topla dlan v moji dlani noč za nočjo mi manjka.

Pusti mi, da smejim se svoji čudni usodi.

Vsakič pelje me drugam, kam ta slepa ulica sploh vodi?

Kamorkoli pogled obrnem, pred nosom se zapro mi duri.

Tvoje zame vedno so zaprte. Vsak dan in ob vsaki uri.

(nastalo…pred dnevi…na poti)

(nastalo konec decembra 2007 na vlaku, nekje med Celjem in Velenjem)

Pomaham, zadnji pozdrav,

preskočim dve strmi stopnici.

Zdrvim mim’ širnih dobrav,

prek k’terih odmevajo vlaka ti klici.