V soboto sem bil eden izmed mnogih, ki so obhodili slovensko prestolnico. Štartal sem razmeroma pozno ob 7.24 na Rudniku, in se nato ob 12.57 na isto točko tudi vrnil. 33 km sem torej premagal v 5 in pol urah, s povprečno hitrostjo prib. 6 km/h. Da, vse sem preračunal=) Ker mi ta pot ni bila dovolj in sem imel noge še dovolj spočite, sem se odločil, da tudi do doma krenem peš. Kaj pa je 15 km proti 33, ki sem jih že opravil. No ja, zadeva le ni bila tako preprosta. Po kakih 5 kilometrih so se že pojavile bolečine in s potjo sem zaradi razbolelih nog opravil šele po 3 in pol urah hoje. Bistvena razlika v hitrosti, če primerjamo s prejšnjo etapo. A počasi se daleč pride in tudi sam sem prišel na cilj! Po vsega skupaj 9 urah hoje (+ 30 minut postankov čez cel dan) sem prehodil nekaj manj ali nekaj več kot 50 km. Kakšen je bil davek? 2 žulja. 2 velika žulja. 2 nadlogi zaradi katerih v soboto skorajda nisem mogel več hoditi, včeraj pa je bilo moje gibanje prav tako omejeno. Danes je že mnogo bolje, čeprav še vedno stopicljam previdneje kot ponavadi. No, poleg žuljev je treba omeniti tudi precej napete mišice na nogah, ampak te so danes že povsem v redu.

Letos sem začel s tem dolgim pohod. Naslednje leto ponovim. Morda v manjšem ali pa večjem obsegu, odvisno od razpoloženja=)

(nastalo konec decembra 2007 na vlaku, nekje med Celjem in Velenjem)

Pomaham, zadnji pozdrav,

preskočim dve strmi stopnici.

Zdrvim mim’ širnih dobrav,

prek k’terih odmevajo vlaka ti klici.

Bliža se konec tega sušnega (vsaj na smejko=) poletnega obdobja in na svoj nastop že čakajo hladni jesenski vetrovi, ki bodo hladili poletno razbeljne glave.

Pred mesecem in pol sem dal zadnji znak, da sem še med živimi, in sicer z pesmijo Le spomini, ki je posredno nakazovala na to, kaj vas bo spominjalo name v teh poletnih dneh – le spomini. To pa zato, ker sem se odločil, da se bom malo potepal naokoli.

Najprej je v juliju prišlo na vrsto tradicionalno letno lenarjenje na Jadranu, kjer se odpočijejo tudi tiste najbolj histerične celice človeškega telesa. Je pa res, da se tokrat vse celice niso ravno sprostile – ravno nasprotno! Trebušne in obrazne mišice so bile pod hudim pritiskom, saj so morale 24/7 kljubovati nemogočim dozam smeha. Zato sem jim ob tej priložnosti iskreno opravičujem, ker niso prišle do resnično zasluženega počitka. Prav tako me skrbi, da takšnega počitka sploh nikoli ne bodo deležne. Zato – vsa čast trpečim smejalnim mišicam.

Julij je bil mimo, 16. obletnica osvoboditve iz maternice tudi in zakorakali smo v avgust …

… dva avgustovska tedna sem preživel ob zvokih rohnečega Renaulta, ki je kot mucek predel po “domačih” francoskih cestah. Tako kot mucka, tudi Renaulta včasih zgrabijo krči in je z njim nekaj hudo narobe. Ampak za vsako bolezen se najde lek in tudi naš mucek je po dveh dneh krčev znova veselo zapredel in se nato kot bik zapodil mimo vseh začrtanih ciljev do končne postaje v njemu najljubši Sloveniji. Okej, pot je bila veliko daljša, kakor je razbrati iz tega odstavka, ampak trenutno je naš bikec Ferdinad preveč izmučen, da bi o poti razlagal na dolgo in široko. Počakajmo malo, da si ohladi glavo in trezno razmisli o svojem popotovanju – potem nam morda postreže s še kakšno zanimivo podrobnostjo!

Bil je julij, bil je avgust…no ja, ubistvu je še vedno, ampak le še za vzorec ga je ostalo. Tako me je zaprepadlo dejstvo, da se poletje poslavlja, da za eno leto spet odhaja čas brezdelja, vročine in poležavanja, zato sem včeraj povsem obupano, že skoraj depresivno, poletju posvetil naslednjo pesem:

—————————————————————

Poslušaj:

Audio clip: Adobe Flash Player (version 9 or above) is required to play this audio clip. Download the latest version here. You also need to have JavaScript enabled in your browser.

ali pa še zapoj!

Noč je najbolj zanimiv del dneva. Zakaj bi jo torej v celoti prespal, če se jo da še kako drugače izkoristiti. Na primer za sprehod, na katerem ne bo vroče. Dobra ideja, kajne? Najbolje je vstati zgodaj – ali pa morda celo ne spati – in se nato malo razmigati v naravi.

Danes je budilka zazvonila ob 3:30. Skobacal sem se iz postelje, s tal pobral nahrbtnik in se podal v temno noč, ki se je nagibala k dnevu. Pot me je od vasi Smrjene vodila preko gozdne poti do Gradišča nad Pijavo Gorico in nato dalje preko Vrha nad Želimljami do vasi Veliki Ločnik, kjer je bilo tudi izhodišče za vzpon na mali hrib, imenovan Gora (748 m.n.v). Tja sem prispel ob 5:18 in upal, da bom videl sončni vzhod, a se mi je ta na vrhu izmuznil. Na srečo so me sončni žarki zaslepili tik pod vrhom Gore ob vrnitvi v dolino, tako da je bil cilj pohoda – sončni vzhod na Gori – dosežen. Pot nazaj je bila, v nasprotju s prvo polovico poti, precej ležerna, saj sem v prvem delu precej hitel k Gori in si pri tem zelo utrudil noge. No, pa saj za nazaj bi bilo škoda hiteti, ko pa je bilo tako lepo jutro. Sonce, nebo brez oblačka…

————————————————————————————-

Časovno je vse skupaj izgledalo nekako tako:

3:30 – tuljenje budilke

3:37 – ločitev od udobne postelje

4:04 – jutranja/nočna malica

4:10 – štart iz Smrjen

4:58 – prihod do vznožja Gore

5:18 – vrh Gore

5:35 – odhod v dolino

5:55 – prihod do vznožja

7:10 – vrnitev domov

7:30 – nadaljevanje prekinjenega spanca

————————————————————————————-

Takšen je naslov filma, ki je sledil 6-dnevnemu potovanju po Jadranski magistrali, ki je seglo vse tja do črnogorskega Bara. Dogajalo se je med 19. in 24. februarjem lani, glavna akterja pa sva bila brata Brkinjač.

Hja, bilo je zanimivo. Zelo zanimivo. To je bilo najino prvo srečanje z Dubrovnikom (res čudovito mesto), prvo samostojno potovanje tako daleč, prvih 1864 kilometrov prevoženih v enem zamahu, prvo doživetje magične Črne Gore (priporočam odhod iz nje pred mrakom), prvo špricanje avtomobila s Silanom proti ptičji gripi… Veliko stvari sva doživela prvič v teh nekaj dneh, tako da je bilo vse skupaj res enkratno doživetje. Kaj ne bi bilo torej škoda, da bi vam še naprej govoril o tem, kako je bilo fajn, kaj vse se je zgodilo in vam s tem vzel užitek, ki ga boste imeli ob podoživljanju najinih sončno-dežno-snežnih 6ih dni?

Posnetek ni ravno high-quality zadevica, ker je še tak k stričku Google-u hodil par uric. Če ima kdo posebno željo, da bi video gledal v vsej njegovi mogočnosti, naj sporoči na mail, pa dobi DVD.