V zgodnje seviljsko jutro sva se prebudila ob zvoku budilke, ki naju je opominjala, da se morava zmigati, če ne želiva zamuditi vlaka za Córdobo. Spakirala sva, hitro pozajtrkovala in že sva bila na tirih med Sevillo in nekdaj največjim mestom zahodnega islamskega sveta, Córdobo.
Córdoba naju je sprejela topleje in bolj prijazno kot Sevilla, čeprav še nisva točno ugotovila, ali deluje bolj domačno zaradi svoje “majhnosti” ali zaradi bolj umirjenega tempa uličnega življenja. Nastanila sva se v hostlu in se odpravila do Puerta del Puente, nato pa preko Puente Romano do Torre de la Calahorra, od koder se je ponujal lep pogled na Guadalquivir, Mezquito in ves stari del mesta. Pot naju je nato vodila v Juderio, židovsko četrt, prepredeno z ozkimi belimi uličicami, med katerimi se jih celo najde nekaj, na katere noga nemškega črednega turista le redkokdaj zaide. Vstopila sva v Casa Andalusí, polno knjig o islamu in vse mogoče orientalske dekoracije, nato pa še v Casa Sefarad, ki prikazuje življenje in delovanje judovske skupnosti v teh krajih pred stoletji.
Po povratku na ulico se nama je zdela bližnja prodajalna sladoleda tam kot naročena. Ob počitku in ohlajanju v senci Mezquite sva se odločila, da poiščeva in zaužijeva prvi konkreten topli obrok po štirih dneh obiska v Španiji, vendar do uresničitve te ideje ni prišlo, saj se je kuhinja dotične restavracije, z dostopnimi cenami in mikavno ponudbo, odprla šele ob pol osmih zvečer. Tako sva še vedno lačna zavila v Calleja de las flores, naredila nekaj slik, nato pa v trgovinici nakupila sadja in prigrizkov za malico, kakršne sva vajena v zadnjih dneh. Odločila sva se, da se na tisti konkreten obrok odpraviva zvečer, še prej pa narediva kratek počitek, ki pa se je, pod vplivom skromnih obrokov in prehojenih kilometrov, prevesil v spanec do jutra.