september | 2011 | smejko=)

7. dan: Granada

september 22, 2011 v Andaluzija 2011

Za današnji dan bi v celoti lahko dejali, da sva imela več sreče kot pameti…
Začelo se je z vstajanjem ob 6h, ko Španija še trdno spi. Le neumni turisti s(m)o že pokonci. Pred odhodom v Španijo sva namreč pozabila rezervirati vstopnici za Alhambro, ki je daleč najbolj oblegana znamenitost v teh krajih, zato sva bila primorana biti že pred odprtjem prodajnega okenca pred blagajno Alhambre, kjer pa je poleg naju na srečo upalo še nekaj sto obiskovalcev (število vstopnic je namreč omejeno, zjutraj, ob odprtju blagajne pa jih je bilo na volji še dobrih 400. Z nekaj potrpežljivosti in iznajdljivosti sva v eni uri le prišla do vstopnic, ki pa so nama omogočale ogled šele v popoldanskih urah.
Vse se je srečno razpletalo, časa pa je bilo dovolj, da sva se odpravila na kratek treking na obrobje Sierra Nevade. Šla sva v območje Los Cahorros, natnčneje v vasico Monachil, od koder sva se povzpela po slikoviti soteski istoimenske reke Monachil in opravila 3-urno turo preko visečih mostov, ozko-nizkih skalnatih prehodov in vročih prašnih poti s čudovitimi razgledi na Sierro in preostalo pokrajino. Za las sva ujela prevoz nazaj v Granado, saj bi vsak kasnejši transport pomenil zamudo ure, ki nama je bila dodeljena za vstop v Palacios Nazaríes.
Sledil je torej povratek v mesto in vzpon na Alhambro, kjer sva izmučena od občudovanja, opazovanja in veliko prehojenih kilometrov prebila debele 4 ure. Po kratki malici sva popotniški dan zaključila s skokom na Mirador San Nicolas, od koder sva lovila zadnje sončne žarke, ki so osvetljevali bližnjo Alhambro in barvali njeno podobo za oči navdušenih turistov.
Spustila sva se v center mesta, si priskrbela nekaj za pod zob in odpeketala proti “domu”. Pod vplivom vseh dnevnih doživetij in v pričakovanju naslednjega mesta sva konkretno utrujena legla k počitku.

Lokacija objave: Granada, Andalucía, Spain.

Značke:Alhambra, Granada, Mirador San Nicolas, Monachil, Sierra Nevada, treking
2 komentarjev »

6. dan: Córdoba – Granada

september 21, 2011 v Andaluzija 2011

Córdoba, skrivnostna in daljna. Zapustila sva jo v prvih žarkih prebujajočega se jutra, nato pa dve uri in pol strmela skozi okno avtobusa ter se čudila neskončnim pustim širjavam, ki so se kasneje prevesile v neskončne nasade oljk na vseh mogočih in nemogočih terenih.
Do minute točno smo prispeli na avtobusno postajo v Granadi, od koder sva jo kar peš mahnila proti centru mesta, iščoč rezervirano prenočišče. Po manjših zapletih sva le našla hostel Alcazaba, kjer sva le odložila prtljago, saj soba še ni bila pripavljena, potem pa odšla na krajši sprehod do katedrale.
Prvi vtis, ki nama ga je dala Granada, je bil slabši kot v obeh prej obiskanih mestih. Deluje precej zanemarjeno, umazano, napol urejeno, predvsem pa ti na vsakem vogalu nekdo nekaj vsiljuje oz. prodaja kakšno drobnarijo. Tekom dneva sva se na to sicer že nekoliko navadila, a slab občutek še vedno ostaja.
Popoldne sva si ogledala Casa de los Tiros, Capilla Real, La Madraza in Corral del Carbon, medtem pa še napolnila želodce in se napasla v trgovinah s spominki. Večer se je prevešal v noč, zato je bil to zadnji čas, da nakupiva nekaj hrane za zajtrk in večerni prigrizek. Ob povratku do hostla nama je korak zastal ob uličnih glasbenikih, ki sta napolnila trg pred katedralo z zvoki kitar in znanih kitarskih melodij.
Vrnitev v hostel, malica in zaslužen spanec ob tankih stenah ter glasnih sosedih.

Lokacija objave: Granada, Andalucía, Spain.

Značke:Capilla Real, Casa ce los Tiros, Córdoba, Granada, katedrala, ulični glaabenik
Brez komentarjev »

5. dan: Córdoba

september 20, 2011 v Andaluzija 2011

Budilka je presekala tišino že ob 7h, ker sva se namenila zjutraj obiskati Mezquito, ko je vstop še brezplačen, obiskovalcev pa je bistveno manj kot v popoldanskih urah. A ob tej uri je pogled skozi okno še vedno dajal občutek noči, zato sva spanec zavlekla še za pol ure. Po zajtrku sva krenila preko Plaza de las Tendillas do Mezquite, kjer sva se čudila temu stiku krščanskega in islamskega sveta med sprehajanjem mimo več kot 60 stranskih kapel, ogromne katedrale in številnih značilnih arabskih obokov. Na kratko sva oči napasla v Patio de los naranjos, potem pa obiskala Alcázar de los Reyes Cristianos, se umikala močnejšim nemškim turistkam v njem in občidovala vrtove, ki ga obkrožajo. Zatem sva si privoščila oddih ob pijači ob Puerta Sevilla, skozi katera naju je nato zaneslo ob Avenida Conde Vallellano do Juderie, kjer sva zadnji hip pred zaprtjem ujela ogled sinagoge.
Sledilo je kosilo. Da, tisti prvi pravi topli obrok, ki sva ga sanjala že včeraj. Prijetno sita sva počasi odrajžala nazaj proti hostlu in si privoščila siesto do poznega popoldneva. Večer je bil kot nalašč za ogled mesta v drugačni luči, poleg tega pa so bile bolj prijazne tudi temperature, saj so se te v središču mesta čez dan povzpele tudi do 39 stopinj celzija. Uživala sva v podobi osvetljene Mezquite, mostov čez Guadalquivir in ob flamenku mladih glasbenikov na Puente Romano. V spomin sva vtisnila še zadnje podobe lepot Córdobe, nato pa se odpravila na nočni počitek v hostel, ki ga zapuščava jutri v zgodnjih jutranjih urah.

Značke:Alcázar de los Reyes Cristianos, Córdoba, kosilo, Mezquita, Puente Romano
Komentiranje izklljučeno

4. dan: Sevilla – Córdoba

september 20, 2011 v Andaluzija 2011

V zgodnje seviljsko jutro sva se prebudila ob zvoku budilke, ki naju je opominjala, da se morava zmigati, če ne želiva zamuditi vlaka za Córdobo. Spakirala sva, hitro pozajtrkovala in že sva bila na tirih med Sevillo in nekdaj največjim mestom zahodnega islamskega sveta, Córdobo.
Córdoba naju je sprejela topleje in bolj prijazno kot Sevilla, čeprav še nisva točno ugotovila, ali deluje bolj domačno zaradi svoje “majhnosti” ali zaradi bolj umirjenega tempa uličnega življenja. Nastanila sva se v hostlu in se odpravila do Puerta del Puente, nato pa preko Puente Romano do Torre de la Calahorra, od koder se je ponujal lep pogled na Guadalquivir, Mezquito in ves stari del mesta. Pot naju je nato vodila v Juderio, židovsko četrt, prepredeno z ozkimi belimi uličicami, med katerimi se jih celo najde nekaj, na katere noga nemškega črednega turista le redkokdaj zaide. Vstopila sva v Casa Andalusí, polno knjig o islamu in vse mogoče orientalske dekoracije, nato pa še v Casa Sefarad, ki prikazuje življenje in delovanje judovske skupnosti v teh krajih pred stoletji.
Po povratku na ulico se nama je zdela bližnja prodajalna sladoleda tam kot naročena. Ob počitku in ohlajanju v senci Mezquite sva se odločila, da poiščeva in zaužijeva prvi konkreten topli obrok po štirih dneh obiska v Španiji, vendar do uresničitve te ideje ni prišlo, saj se je kuhinja dotične restavracije, z dostopnimi cenami in mikavno ponudbo, odprla šele ob pol osmih zvečer. Tako sva še vedno lačna zavila v Calleja de las flores, naredila nekaj slik, nato pa v trgovinici nakupila sadja in prigrizkov za malico, kakršne sva vajena v zadnjih dneh. Odločila sva se, da se na tisti konkreten obrok odpraviva zvečer, še prej pa narediva kratek počitek, ki pa se je, pod vplivom skromnih obrokov in prehojenih kilometrov, prevesil v spanec do jutra.

Značke:Casa Andalusí, Casa Sefarad, Córdoba, Puente Romano, Puerte del Puente, Torre de la Calahorra
1 komentar »

3. dan: Sevilla

september 18, 2011 v Andaluzija 2011

Prebudila sva se v oblačno jutro, kar je nekaj precej redkega v teh krajih. Kateri dan v tednu je, se je dalo ugotoviti že po kratkem sprehodu po ulici, saj razen nekaj zagretih domačinov, ki so prisostvovali nedeljski maši, in navdušenih turistov, ki so pili kavo ali pohajkovali po osrednji ulici, nihče drug ni kalil spokojnosti nedeljskega jutra. Nakupila sva vodo in piškote ter se odpravila proti kraljevi rezidenci Real Alcázar. Že na poti sva na kratko pokukala v seviljsko katedralo, bojda največjo na svetu, po kateri so se razlegali glasovi vernikov in orgel, čeprav sva ogled le-te načrtovala šele v popoldanskem času. Sledilo je 3 in pol urno raziskovanje in občudovanje arabsko-krščanske (arhitekturne) umetnosti v Alcázarju, kjer sva med hordami turistov in turističnih skupin z vseh vetrov izgubljala moči, koncentracijo in potrpljenje. Ampak vse se je srečno izšlo, s počitkom v senci palm v Jardines de Alcázar.
Za popoldanski ogled katedrale sva se sicer malo načakala in popražila, ampak bilo je vredno. Zavoljo razgleda s Giralde in občudovanja/zgražanja nad cerkveno bogatijo.
Po Giraldi je nadaljevanje poti narekoval želodec, zato sva po nekaj poskusih zavila v navidez soliden tapas bar, ki pa se je izkazal za brezokusnega, preslanega, premajhnega (to so pridevniki, ki označujejo degustirane tapase). Ampak za prvo silo je bilo dovolj.
Dvignila sva preko spleta kupljene karte za večerno corrido, nato pa preostali čas izkoristila še za skok do Plaza de España. Po hitrem povratku do hostla sva se opremila s fotoaparatom in vodo ter se podala čez cesto v areno. Sledil je zanimiv večer glasbe, vzklikov, prevračajočih bikov in “novilladasov”.
Po končani bikoborbi sva se že nekoliko prepihana odpravila nazaj v hostel, kjer sva si privoščila skromno večerjo, kratek sprehod in skok v posteljo.