Dan se je začel s poslušanjem vseh možnih melodij, zvokov in cvilenj, ki jih kot budilko uporablja ostalih 8 sostanovalcev v najini sobi. Vstala sva med zadnjimi in odšla na zajtrk, nato pa počasi krenila na ogled znamenitosti Cádiza.
Po sprehodu mimo najstarejše pokrite tržnice v Španiji, katedrale in Plaza de las flores sva se vzpela na Torre Tavira, enega od 126 ohranjenih opazovalnih stolpov, ki so bili sestavni del nekdanjih trgovskih hiš v Cádizu in s katerih so trgovci nadzorovali vstop trgovskih ladij v pristanišče. Navdušil naju je razgled s terase na vrhu stolpa, še bolj pa “voden ogled mesta” s pomočjo camere obscure, ki velja za najstarejšo tovrstno pripravo na Iberskem polotoku.
Zatem sva si želela ogledati Teatro Romano, a je bil zaradi obnovitvenih del zaprt oz. je bilo na njem gradbišče. Prav takšen prizor pa naju je pričakal tudi pri Museo de Cortes de Cádiz, Oratorio San Felipe Neri in Castillo de San Sebastián. V prihodnjem letu bodo Španci praznovali 200. obletnico prve španske ustave, sestavljene prav v Cádizu, zaradi česar se to mesto tako intenzivno pripravlja na ta dogodek. Očitno sva prišla eno leto prezgodaj in bo treba pot kmalu ponoviti.
Kljub temu, da je september pri kraju, vročina v Cádizu ne popušča, zato sva se odločila, da popoldansko pripeko prebijeva na edini plaži v starem delu mesta, na Playa de la Caleta, ki naju je razvajala s toplim peskom in osvežujočimi valovi Atlantika vse do poznega popoldneva.
Ko se nama je uspelo otresti vse mivke, sva se vrnila v hostel, nato pa se izgubila v ulice najstarejšega mesta v jugozahodni Evropi, kjer nama je čas mineval ob sladoledu in pisanju razglednic. Padla je noč in zavel je hladen veter z morja, ki naju je pregnal med tople rjuhe zadnje andaluzijske postelje.

Lokacija objave: Cadiz, Andalucía, Spain.