Sedi, sedi mi v naročje!
Zunaj je sneg in mraz
in dan teman kot noč je,
a tvoj obraz
je topel kot pest pečenega kostanja.Na vogalu brezdomec sanja
o domu. O mizi, postelji in peči.
Zakolne, a drugega nima kaj reči.

Čez čas bodo zagorele luči
med križišči cest.
Brezdomec bo v žepu stisnil pest,
potem pa se sključi
in zleze kot želva sam vase.
Še enkrat preklel bo te čase,
potem pa odšel bo v sneg in mraz
in čez njegov obraz
vse počez
bodo tekle snežinke staljene
in kaka solza vmes.

Sedi, sedi mi v naročje!
Zunaj je sneg in mraz,
a tu je maj,
saj
tu je tvoj obraz
in tvoje očke otročje.

F. Milčinski – Ježek