Včeraj sem po pouku – kot že tolikokrat – zavil na pleskavico, da si napolnim od silnih šolskih naporov iztrošen želodec. Sledil je tipičen dialog s pevskim pridihom v mesnici:
- “Eno pleskavico, pros’m.”
- “V lepinjiiii?”
- “Ja.”
- “Namažeeem?”
- “Ja, pros’m.”
- “Kaj pa dam notr – aaajvar al kaaajmak?”
- “Ajvar.”
- “Euro sedemdeset.”
Zakaj še pri zadnji repliki ne postavi vprašaja na koncu, ker bi z veseljem odgovoril – “Ne hvala, dons bi zastonj.” In vsakokrat se sprašujem, kako da še ni opazila, da vedno naročim isto, pa vseeno vsakič znova začneva od začetka. Ampak to ni bistvo mojega pisanja…
S toplo pleskavico v rokah sem se zadovoljno podal na eno od mrzlih kamnitih klopi, kjer mi je rit zmrzovala, a vsaj znotraj sem bil lepo ogret. Malicam in se karseda predano posvečam svojemu kosilu, ko izza vogala stopi nek gospod srednjih let, v obleki, kravati, z akatovko v roki. Ustavi se pred mano, jaz pa dvignem pogled.
“Dober tek!”
“Hvala!”
“Joj, spomnim se svojih študentskih let…ko ti je malica vse! Dober tek še enkrat in lep dan ti želim!”
Presenečen sem kar obstal in moj obrok se je počasi hladil. Bil sem presenečen in presrečen, da nekdo v današnji dobi hitenja, norenja in splošnega pozabljanja na samega nase opazi nekaj tako malega in nepomembnega, a hkrati neprecenljivega kot je tisti mali grižljaj, ki si ga privoščiš po opravljenem delu in ti v tistem trenutku dejansko pomeni vse na svetu. Ne vem, komu je to srečanje več pomenilo. Morda gospodu, ker se je spomnil na mlada leta, leta brezskrbnosti (kdo si je pa ta izraz zmislu?) in “študentskih malic”. Verjetno je še kak korak, dva od najinega srečanja mislil na dišeč sendvič izpred 30 let. Sam te moje malice sprva nisem dojemal kot nekaj, kar bi se mi ravno zapisalo v spomi, ampak po tem srečanju sem pomislil, da je ta dogodek verjetno nekaj, česar se bom tako kot omenjeni gospod spominjal čez leta. Nekaj ob čemer se mi bo stožilo po starih časih in mladih letih. Ah ja, sedaj pa se mi toži po kakšnem letu več in odraslosti…čuden je ta svet…
