Da sam ja netko

maj 10, 2008 v Art, Kritikizmus, Ušesom se toži po samoti, Vizualni smehi

Indexi in številni gostje so zažigali! Oktobrski koncert v CD sem zamudil, sinočnjega v čarobnih Križankah pa nikakor nisem smel izpustiti. Vsi gostje po vrsti so bili enkratni. No ja, mogoče ne ravno vsi. Morda bi lahko čez katerega napisal kako opazko. Na primer: Saša Lošić je bil res presenečenje večera. Vesel sem, da se je pojavil na odru. Ampak prav nič se ga ni slišalo. Mogoče za to niti ni kriv Loša, ampak le tehnični “mojstri”. Treba jih bo menjat. Malo preveč čas za improvizacijo si je po mojem mnenju vzel Janez Bončina – Benč. Ali pa Benča nikoli nisem kaj dosti maral?

Pa pustimo zdaj negativne kritike, saj če pogledam na koncert kot na celoto, je bil ta res fantastičen. Odlični izvajalci, še boljša glasba. Najbolj me je presunila pesem, ki jo je bosanski pevec in tekstopisec Zlatan Fazlić napisal za legendarnega pevca Indexov Davorina Popovića ob njegovi smrti. Pesem ima preprost in zgovoren naslov Pjesma za Davora, besedilo, glasba in izvedba pa so fantastični! Meni celo bolj všeč v sinočnji izvedbi Željke, Dada in Akija.