Prvič se je zgodil na Gimnaziji Bežigrad. Bil je zgoden večer, saj se je začel že ob 14.30. Saj veste, pozimi sonce prej zaide.

Drugi Ježek se je ljudem pokazal na Škofljici. Pisala se je sobota, 23. februar. Tokrat se je stanje s soncem že normaliziralo, saj je večer štartal ob 20.00.
V tretje gre rado. Brez problema smo se dogovorili za dvorano, brez problema smo dobili 150 gledalcev in brez problema smo se zmenili za nadaljnje sodelovanje. Kje? Na OŠ Prežihovega Voranca v Ljubljani. In zagotovo bo šlo zopet tako gladko na istem mestu, in sicer v četrtek, 3. aprila, ob 19.00. Prisrčno vabljeni!

Kako zelo mi je všeč ta pesem…

————————————————————

Nisam bio ja za nju (Đ. Balašević)

Volela je klasiku i jazz, čitala je, pretežno, Perl Bak.
Njen je praded bio ruski knez, došao je sa Urala čak.

Nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.
Ne, nikad nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.

Prošla je, uglavnom, čitav svet, London, Pariz, Amsterdam i Rim.
Vozila je plavi “Renault 5″, ma, vozila je pristojno, sasvim.

Al’ ipak, nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.
Nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.

Živela je kao sat. Strogi plan za svaki dan.
Želela je znati sve: “Šta se zbiva? Ko se muva?”

Ja sam sasvim drugi tip, o, tako divno slobodan,
baš ma briga za njen krem. Eto, to je to.

Baš i ne bi bio neki brak, kad je ženin idol – čika Freud,
a njen suprug površan i lak, fudbal, coca-cola i Pink Floyd.

O, mama, nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.
Ne, stvarno, nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.

Sretnemo se ponekad. Pita me šta radim sad,
ispriča mi ukratko, šta se zbiva, ko se muva.

Kažem joj da tugujem, kartam se i lumpujem,
s oblacima drugujem, ona kaže: “Sam si tome kriv”.

Al’ ipak, nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.
Ne, stvarno, nisam bio ja za nju, nisam bio ja za nju.

Spet sem malo zaspal…no, in se vmes poigraval z glasbo. O ne, ne z dalmatinsko. Ne ne, tudi s Smolarjevo ali Ježkovo ne. “Dej, hudiča, povej že!” Otroške pesmice so me premamile! Malo se mi toži po dneh brezskrbnosti in lahkotnega skakanja naokoli, igračkanja, čeprav se mi je to takrat zdelo prava muka in sem komaj čakal, da postanem veeeeeelik! Zdaj sem “velik” in kronično utrujen, zato se dostikrat prav počasi vlečem po poti. Tako nekako kot Biba.

—————————————————————

Poslušaj:

Audio clip: Adobe Flash Player (version 9 or above) is required to play this audio clip. Download the latest version here. You also need to have JavaScript enabled in your browser.

ali pa še zapoj!