Moje življenje je že kak mesec tesno povezano in prežeto z življenjem, liriko in humorjem Franeta Milčinskega – Ježka. Zakaj je tako, bom razkril čez kak mesec. No kakorkoli, zadnji mesec je bil izjemno pester. Nisem vedel, da je oseba, ki mi je značajsko tako zelo podobna, že 20 let pokojna. To me žalosti. Po vsem, kar sem prebral in slišal o Ježku, si želim, da bi takega človeka poznal osebno. A žal v življenju ni vse tako preprosto.
Ob prebiranju njegovih pesmi so me iz trenutka v trenutek bolj preplavljala čustva. Enkrat vesela, drugič otožna, spet tretjič ljubezenska… Vsaka pesem seže do srca. Vsaka ima v sebi nekaj posebnega. Nekaj Ježkovega. Morda kar delček Ježka samega. Zelo me je ganila in me hkrati prizadela pesem Nedeljski obisk v bláznici, ki jo je Ježek skoval že v poznejših letih, ko so njegove fizične in ustvarjalne moči že začele pešati. In ravno to spoznanje ga je pahnilo v obup.
—————————————————
Nedeljski obisk v bláznici
Spet je nedelja, žena ima svileno obleko,
otrok poganja skiró, pri nas v blaznici so obiski.
Daj, poljubi me na blazno čelo, žena.
Tvoj poljub stezá bo proč od blodnih sanj,
ki dojí ji moja misel izgubljena.
Pelji me nazaj v moj svet, ki verjem vanj.
Zakaj pa jočeš, žena? Saj zdaj mi je tako lepo:
Pod mojo lobanjo
dva žolta goloba
sta spletla si gnezdo -
aj aj aj aj!
Pod vročo lobanjo
golob, golobica,
ki pijeta oči mi -
aj aj aj aj!
Spet je nedelja, žena ima svileno obleko,
otrok poganja skiró, pri nas v blaznici so obiski.
Odpoljubi s čela mi te nore sanje,
da bom spet kot ti, kot je tam zunaj vsak.
Krog in krog fantazmi, ves že tonem vanje,
zdaj zdaj v nepovrat prestopil bom čez prag.
Kaj pa jočeš, žena? Saj zdaj mi je tako lepo:
Saj žolta goloba
pod mojo lobanjo
oči sta mi spila -
aj aj aj aj!
Ostali sta jami,
globoka vodnjaka,
vodnjaka za solze -
aj aj aj aj!
Spet je nedelja, žena ima svileno obleko,
otrok poganja skiró, pri nas v blaznici so obiski.
Daj poljub še zadnji, zdaj je mera polna.
Le poredko se zavem za kratek hip.
Ti me objemaš, jaz pa mislim: Lej no, žolna
kljuje lubje – pa je le tvoj srčni utrip.
Kaj pa jočeš, žena? Saj zdaj mi je tako lepo.
Glej žolta goloba
pod mojo lobanjo
dobila sta mlade -
aj aj aj aj!
Ko bodo zbudili
se žolti golobčki,
solzé bodo pili -
aj aj aj aj!
Spet je nedelja, neznana žena ima svileno obleko,
neznan otrok poganja skiró – zakaj prihajata v naš gozd.
Pojdi proč, ta tvoj poljub me ne ogreje,
vidiš, da drevo sem, ki mu nič ni mar.
Da bi objel te? Nimam rok, le trde veje,
v krošnji pa mi gnezdi žolt golobji par.
Zakaj pa jokate, gospa? Saj zdaj mi je tako lepo,
ko sem drevo.
Glej, žolti golobčki
Iz mojih se vej si
Zibel iztesali -
Aj aj aj aj!
Zdaj veter jih ujčka
In listje jim moje
Uspavanko poje -
Aj aj aj aj!