No, danes pa lahko poslušate še tisto drugo pesem, s katero sem kratil spanec prijaznim sosedom. Tokrat sem zaplul še malo na slovensko sceno in si sposodil zelo lep komad z naslovom Le spomini, ki ga v originalu izvaja skupina Californija. Pesem je res primerna za današnji čas hitenja, pomanjkanja časa,…tako da kar planite po njej (preden naletite na pomanjkanje časa oz. preden kam odhitite)!
—————————————————————
Poslušaj:
Audio clip: Adobe Flash Player (version 9 or above) is required to play this audio clip. Download the latest version here. You also need to have JavaScript enabled in your browser.
ali pa še zapoj!
V nedeljo pozno zvečer oz. morda že kar v ponedeljek v zgodnjih jutranjih urah me je prijela silna želja, da bi zaigral in zapel kak komad, saj bi drugače bolj težko spal. Sosedje verjetno niso bili najbolj zadovoljni s polnočnim petjem, a pritoževal se ni nihče. Tako sem v miru posnel dve pesmi. Z eno vam bom postregel danes, druga pa pride na vrsto v naslednjih dneh. Hja, zakaj pa ne bi dal kar obeh sedaj?! Zato, ker je treba stvari jemati počasi in z užitkom.
Tako danes uživajte v melodijah benda Creedence Clearwater Revival oz. mojem “povzetku” njihovih melodij. Upam, da mi je vsaj pol tako dobro ratalo, kakor je ratalo njim. Svaka jim čast za dober komad!
—————————————————————
Poslušaj:
Audio clip: Adobe Flash Player (version 9 or above) is required to play this audio clip. Download the latest version here. You also need to have JavaScript enabled in your browser.
ali pa še zapoj!
Noč je najbolj zanimiv del dneva. Zakaj bi jo torej v celoti prespal, če se jo da še kako drugače izkoristiti. Na primer za sprehod, na katerem ne bo vroče. Dobra ideja, kajne? Najbolje je vstati zgodaj – ali pa morda celo ne spati – in se nato malo razmigati v naravi.
Danes je budilka zazvonila ob 3:30. Skobacal sem se iz postelje, s tal pobral nahrbtnik in se podal v temno noč, ki se je nagibala k dnevu. Pot me je od vasi Smrjene vodila preko gozdne poti do Gradišča nad Pijavo Gorico in nato dalje preko Vrha nad Želimljami do vasi Veliki Ločnik, kjer je bilo tudi izhodišče za vzpon na mali hrib, imenovan Gora (748 m.n.v). Tja sem prispel ob 5:18 in upal, da bom videl sončni vzhod, a se mi je ta na vrhu izmuznil. Na srečo so me sončni žarki zaslepili tik pod vrhom Gore ob vrnitvi v dolino, tako da je bil cilj pohoda – sončni vzhod na Gori – dosežen. Pot nazaj je bila, v nasprotju s prvo polovico poti, precej ležerna, saj sem v prvem delu precej hitel k Gori in si pri tem zelo utrudil noge. No, pa saj za nazaj bi bilo škoda hiteti, ko pa je bilo tako lepo jutro. Sonce, nebo brez oblačka…
————————————————————————————-
Časovno je vse skupaj izgledalo nekako tako:
3:30 – tuljenje budilke
3:37 – ločitev od udobne postelje
4:04 – jutranja/nočna malica
4:10 – štart iz Smrjen
4:58 – prihod do vznožja Gore
5:18 – vrh Gore
5:35 – odhod v dolino
5:55 – prihod do vznožja
7:10 – vrnitev domov
7:30 – nadaljevanje prekinjenega spanca
————————————————————————————-
Takšen je naslov filma, ki je sledil 6-dnevnemu potovanju po Jadranski magistrali, ki je seglo vse tja do črnogorskega Bara. Dogajalo se je med 19. in 24. februarjem lani, glavna akterja pa sva bila brata Brkinjač.
Hja, bilo je zanimivo. Zelo zanimivo. To je bilo najino prvo srečanje z Dubrovnikom (res čudovito mesto), prvo samostojno potovanje tako daleč, prvih 1864 kilometrov prevoženih v enem zamahu, prvo doživetje magične Črne Gore (priporočam odhod iz nje pred mrakom), prvo špricanje avtomobila s Silanom proti ptičji gripi… Veliko stvari sva doživela prvič v teh nekaj dneh, tako da je bilo vse skupaj res enkratno doživetje. Kaj ne bi bilo torej škoda, da bi vam še naprej govoril o tem, kako je bilo fajn, kaj vse se je zgodilo in vam s tem vzel užitek, ki ga boste imeli ob podoživljanju najinih sončno-dežno-snežnih 6ih dni?
Posnetek ni ravno high-quality zadevica, ker je še tak k stričku Google-u hodil par uric. Če ima kdo posebno željo, da bi video gledal v vsej njegovi mogočnosti, naj sporoči na mail, pa dobi DVD.
Kako smo si z opicami podobni – tudi njih kdaj pa kdaj prime želja po fizkulturnem udejstvovanju. Problem je le v tem, da pse ta želja ponavadi obide. Hja, pač niso vsi rojeni za trebušnjake.
