Noč je najbolj zanimiv del dneva. Zakaj bi jo torej v celoti prespal, če se jo da še kako drugače izkoristiti. Na primer za sprehod, na katerem ne bo vroče. Dobra ideja, kajne? Najbolje je vstati zgodaj – ali pa morda celo ne spati – in se nato malo razmigati v naravi.
Danes je budilka zazvonila ob 3:30. Skobacal sem se iz postelje, s tal pobral nahrbtnik in se podal v temno noč, ki se je nagibala k dnevu. Pot me je od vasi Smrjene vodila preko gozdne poti do Gradišča nad Pijavo Gorico in nato dalje preko Vrha nad Želimljami do vasi Veliki Ločnik, kjer je bilo tudi izhodišče za vzpon na mali hrib, imenovan Gora (748 m.n.v). Tja sem prispel ob 5:18 in upal, da bom videl sončni vzhod, a se mi je ta na vrhu izmuznil. Na srečo so me sončni žarki zaslepili tik pod vrhom Gore ob vrnitvi v dolino, tako da je bil cilj pohoda – sončni vzhod na Gori – dosežen. Pot nazaj je bila, v nasprotju s prvo polovico poti, precej ležerna, saj sem v prvem delu precej hitel k Gori in si pri tem zelo utrudil noge. No, pa saj za nazaj bi bilo škoda hiteti, ko pa je bilo tako lepo jutro. Sonce, nebo brez oblačka…
————————————————————————————-
Časovno je vse skupaj izgledalo nekako tako:
3:30 – tuljenje budilke
3:37 – ločitev od udobne postelje
4:04 – jutranja/nočna malica
4:10 – štart iz Smrjen
4:58 – prihod do vznožja Gore
5:18 – vrh Gore
5:35 – odhod v dolino
5:55 – prihod do vznožja
7:10 – vrnitev domov
7:30 – nadaljevanje prekinjenega spanca
————————————————————————————-
